Zakaj je Bog moža in ženo določil drug za drugega?

Bog je moža in ženo določil drug za drugega zato, da "nista več dva, ampak eno" (Mt 19,6): na ta način nej živita v ljubezni, bosta rodovitna in tako postaneta znamenje Boga samega, ki ni nič drugega kot preobilna ljubezen (KKC 1601-1605) (YOUCAT 260)

Kako pride do zakramenta zakona?

Zakrament zakona nastane po obljubi, ki jo mož in žena izrazita pred Bogom in pred Cerkvijo in ki jo Bog sprejme ter zapečati, in es izvrši s telesnim združenjem para. Ker Bog sam zveže vez zakramentalnega zakona, ta veže do smrti enega od obeh partnerjev. (KKC 1625-1631)

Zakrament zakona si med seboj podelita mož in žena. Duhovnik ali diakon kliče božji blagoslov na par, sicer pa je le priča, da je zakon sklenjen pod pravimi pogoji in da je obljuba izrečena v celoti in javno. Zakon nastane le, če obstaja zakonska privolitev, to je, če mož in žena v svobodi in brez strahu in prisile hočeta zakon ter če ju pri sklenitvi zakona ne ovirajo druge naravne ali cerkvene vezi (že obstoječi zakon, obljuba celibata). (YOUCAT 261)

Kaj nujno spada h krščansko zakramentalnemu zakonu?

K zakramentalnemu zakonu nujno spadajo trije elementi: a) svobodna privolitev, b) privolitev v dosmrtno, izključno zvezo in c) odprtost za otroke. Najgloblje pri krščanskem zakonu je, da par ve: sva živa podoba ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. (KKC 1644-1654, 1664)

Zahteva po enosti in neločljivosti je najprej naravnana proti poligamiji, v kateri krščanstvo vidi temeljno kršitev ljubezni in človekovih pravic; naravnana je tudi proti tistemu, kar bi lahko imenovali 'sukcesivna poligamija'. vrsti neobvezujočih ljubezenskih odnosov, ki ne najdejo poti do enega, velikega, nepopravljivega 'da'. Zahteva po zakonski zvestobi vsebuje pripravljenost za dosmrtno zvezo, ki izključujeljubezenske odnose poleg zakona. Zahteva po pripravljenosti za rodovitnost pomeni: krščanski zakonski par je odprt za otroke, ki bi jima jih Bog rad podaril. Pari, ki ostanejo brez otrok so od Boga poklicani, da postanejo 'rodovitni' na drge načine. Zakon, pri katerem je bil ob sklenitvi izključen eden od teh elementov, ni nastal. (YOUCAT 262)

Zakaj je zakon neločljiv?

Zakon je trikratno neločljiv. Enkrat, ker je v skladu z naravo ljubezni, da se drug drugemu predata brez pridržka; dalje, ker je podoba brezpogojne Božje zvestobe do njegovega stvarstva; in nadalje je neločljiv še, ker predpostavlja Kristusovo predanost njegovi Cerkvi, predanost, ki, ki je šla do smrti na križu. (KKC 1605, 1612-1617, 1661)

V času , ko se marsikje 50% vseh zakonov loči, je vsak zakon, ki drži, veliko znamenje - tudi glede na Boga. Na tej zemlji, kjer je toliko relativnega, naj bi ljudje zares verovali v Boga, ki je edini absoluten. Zato je vse, kar ni relativno, tako pomembno: nekdo, ki absolutno govori resnico ali je absolutno zvest. Absolutna zvestoba v zakonu dokazuje sicer človekovo prizadevanje, še veliko bolj pa zvestobo Boga, ki je z nami še tudi tedaj, ko ga mi v vsakem oziru izdajamo in pozabljamo. Poročiti se cerkveno pomeni: bolj zaupati v Božjo pomoč kot v lastno zalogo ljubezni. (YOUCAT 263)

Kaj ogroža zakone?

To, kar zakone resnično ogroža, je greh; kar jih obnavlja, je odpuščanje; kar jih krepi, je molitev in zaupanje v Božjo navzočnost. KKC 1606-1608)

Konflikt med možmi in ženami, ki ravno v zakonih včasih zraste do medsebojnega sovraštva, ni znamenje nezdružljivosti spolov; tudi ne obstaja genska dispozicija za nezvestobo ali posebna psihološka ovira za dosmrtne vezi. Mnoge zakone pa seveda ogroža pomanjkljiva pogovorna kultura in pozornost. Povrh pridejo še gospodarski in družbeni problemi. Odločilno vlogo ima realnost greha: ljubosumnost, oblastnost, prepirljivost, poželenje, nezvestoba in druge uničevalne sile. Zato v vsak zakon bistveno spada odpuščanje in sprava, tudi v spovedi.

 (YOUCAT 264)