Bogoslužju na rob

Darovanje

Po zaključenih prošnjah se duhovnik od ambona, kjer se oznanja Božja beseda, prestavi k oltarju. Oltar je simbol križa in hkrati simbol darovanega Jezusa. Oltar je sveti prostor, zato na njem ni nič, kar tja ne sodi. Tudi če ni strežnika, darovi čakajo na pomožni mizici. Tam, in ne na oltarju, tudi mašnik na koncu umije svete posode. Saj tudi doma ne pomivamo posode na mizi, kjer smo jedli.

Darovi za mašo, kruh in vino, so dar ljudstva, ki jih daje duhovniku, duhovnik pa daruje Bogu kot srednik med ljudstvom in Bogom. Zato je prav, da predstavnik ljudstva, ministrant, prinese dar k oltarju. Služba ministranta je torej zelo vzvišena, saj ne le »pomaga« mašniku, ampak prinaša dar ljudi na oltar.

Ob darovanju tudi vsak izmed nas pomisli, kaj pa jaz prinašam na oltar za Jezusovo daritev. Ob kruh in vino položim v duhu svoje prošnje, zahvale, ljudi, sorodnike. Predvsem pa darujmo svoje življenje. Z Jezusom se učimo darovati samega sebe Bogu Očetu. Bog, ki zna pri spremenjenju kruh spremeniti v Jezusovo telo in vino v njegovo kri, bo znal spreminjati tudi naše srce, naše življenje, ljudi, ki jih darujemo na oltar.

Po umivanju rok duhovnik reče: Molite, da Bog sprejme mojo in vašo daritev… Ko odgovorite: Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih rok …, se vstane in duhovnik moli z dvignjenimi rokami molitev nad darovi. Spet so roke dvignjene, ker daruje (posreduje) Bogu kruh, vino in vse kar smo v duhu položili na oltar, zato se ne spodobi, da bi ob tako pomembni molitvi in dvignjenimi rokami mašnika, ljudstvo udobno sedelo.

Sledi tretje zagotovilo: Gospod z vami …, ker vstopamo v skrivnost evharistične molitve. Najprej Slavospoev Bogu in nato v pričakovanju živega Jezusa, ki pride v darove, molimo ali pojemo Svet, svet … Ta molitev je nam v pomoč, da se zavemo svetosti trenutka, ko bo sveti Bog po mašnikovih besedah prišel v darove.

Ko odmolimo Svet, svet … pokleknemo in klečimo do konca spremenjenja. Kdor ne more klečati, naj stoji do konca spremenjenja. Po skrivnost vere, sedimo ali klečimo do Oče naša.

Besedno bogoslužje

Ko smo pri maši zaključili s kesanjem in Slavo, duhovnik povabi ljudstvo: Molimo! In nato moli glavno mašno prošnjo. Ta prošnja pove, kaj je glavni namen te svete maše. V to prošnjo vključimo tudi vse naše namene, s katerimi smo prišli k sveti maši, zato se glavni mašni prošnji reče latinsko colecta (kolekcija = zbirka). Z dvignjenimi rokami mašnik vse zbrane prošnje in zahvale skupaj z glavno mašno prošnjo dviga k Bogu kot srednik med Bogom in ljudstvom.

Nato sedemo in poslušamo Božjo besedo. Po prvem berilu na to, kar nam govori Bog, mi Boga nagovarjamo s Psalmom. To je naš odgovor na Božjo besedo. In mi s Psalmom Boga nagovarjamo z Božjo besedo, saj so Psalmi molitve iz Svetega pisma. Prvo berilo se običajno navezuje na evangelij, drugo berilo iz Nove zaveze pa nam sporoča, kako je prva krščanska skupnost živela evangelij. Sledi Aleluja. To je vzklik veselja. Ko zaslišimo besedo Aleluja, vsi hkrati vstanemo, saj se veselimo sporočila, ki ga bomo slišali v evangeliju.

Evangelij duhovnik začne z Gospod z vami! Zopet nas spomni, da bo Gospod z nami, ko bomo slišali njegovo veselo novico, ki jo želimo ne le slišati, ampak tudi živeti in oznanjati. Pri tem ne bomo sami, Gospod bo z nami.

Pred evangelijem se pokrižam z malim križem:
- na čelu, ker želimo z razumom sprejeti Jezusovo besedo
- na ustnicah, da bi znali oznanjati še drugim, kar bomo slišali
- na prsih, da bi po Marijinem zgledu Jezusove besede ohranjali v svojem srcu in jih premišljevali.

Sledi pridiga ob nedeljah in praznikih, mašnik poskuša Božjo besedo ali praznik prenesti v življenje.
Evangelij, ki smo ga slišali, ne povzema vse naše vere, je le odlomek. Zato sledi Veroizpoved, kjer izpovemo vse bistvene resnice naše vere. Pomislimo, zaradi teh besed, ki jih izrekamo v veroizpovedi, so množice dale svoje življenje, tudi danes so mnogi preganjani zaradi vere.

Sledijo prošnje ljudstva, iz knjige ali spontane. Izpustimo "In še po lastnem namenu", ker so škofje tako predlagali. Maša je javna zadeva, zato ne dodajamo te prošnje, za katero ne vemo, kaj kdo prosi.

Uvodno bogoslužje

Ko duhovnik s strežniki pristopi k oltarju, vsi vstanemo. Ko duhovnik hodi in vsi stojimo, se duhovno udeležujemo procesije, ki gre proti nebesom. Sveta maša je vstop v nebesa: srečali se bomo z Jezusom, s svetniki, z našimi rajnimi, ki so že v večnosti. Duhovnik poljubi oltar, simbol križa in Jezusovega darovanja. Po križu sledi pozdrav: Gospod z vami! Ja, vstopamo v tako veliko dogajanje, da nas duhovnik opogumi, kakor bi hotel reči: Ne bojte se, Gospod je z vami, ker je za vas ta dogodek preveč nebeški, da bi ga bili vredni. In ljudstvo opogumi duhovnika: In s tvojim duhom!

Zavedajoč se velikega dogodka, v katerega smo s sveto mašo vključeni, sledi kesanje, obžalovanje svojih človeških slabosti. Obžalujemo vse, kar smo slabega storili, še bolj pa kar smo izpustili dobrega. Pred vstopom v nebesa priznamo, da smo grešniki. Zato prosimo odpuščanja.

Tri oblike kesanja so pri maši:
Prva oblika: Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam …
Druga oblika je kesanje z vzkliki: Gospod usmili se, Kristus usmili se, Gospod usmili se. Pred vsakim vzklikom duhovnik pove tudi misel, npr. Gospod Jezus Kristus, Oče te je poslal, da ozdravljaš vse, ki so skesanega srca, Gospod, usmili se. …
Tretja, čeprav najkrajša, a najlepša oblika kesanja pa je v tem, da mi nič ne obljubljamo, kako se bomo poboljšali, ampak samo prosimo Božjega usmiljenja:
Duhovnik: Usmili se nas, o Gospod - 
Ljudstvo: Ker smo grešili zoper tebe.
Duhovnik: Izkaži nam svoje usmiljenje
Ljudstvo: In daj nam svoje rešenje.
Duhovnik zaključi s skupno odvezo: Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas pripelji v večno življenje.

Potem, ko smo prosili Božjega usmiljenja, pa z vsem navdušenjem častimo Boga z molitvijo: Slava Bogu na višavah! Naj bo Slava res krepko zmoljena ali zapeta, s to molitvijo častimo Boga in oznanjamo njegovo veličino drug drugemu, zato ne mrmramo sami zase, ampak to veselje delimo.

Tortica na koncu slovesnega kosila

Ali je tortica na koncu slovesnega kosila, potem ko smo bili deležni predjedi, juhe in glavne jedi, res potrebna? Ni, ker smo že siti, a je izraz ljubezni gostitelja ali ljubeče mame, ki »pocrta« svojo družino.

Tako je tudi s sveto mašo med tednom. Ni zapovedana, a je izraz ljubezni in zaupanja v Jezusa, ki daje svoj blagoslov z vsako sveto daritvijo. Boglonaj vsem, ki med tednom prihajate k sveti maši in spodbujam tudi druge vernike, da morda enkrat na teden »pocrtate« Jezusa in svojim obveznostim dodate izraz svoje ljubezni do Jezusa s posebno osebno prošnjo, zahvalo, češčenjem, … Življenje kristjana se spreminja z odločitvijo za nekaj več kot je zapovedano.

Pol ure pred mašo molimo rožni venec. To je lepa priprava na sveto mašo.

Predlagam septembrske namene:

Prva desetka: Po papeževem namenu, tako se povezujemo s Cerkvijo

Druga desetka: Za blagoslov družin, učiteljev, katehetov ob začetku šolskega in veroučnega leta

Tretja desetka: Za vse naše župljane, verne in neverne v čast Svetemu Duhu za razsvetljenje in pravo pamet

Četrta desetka: Za dobrotnike naših dveh cerkva

Peta desetka: Za nove duhovne poklice

Dodamo desetko za pokojne.

Dve minuti pred začetkom svete maše se prižgejo luči po cerkvi. Molitev rožnega venca zaključimo in pustimo udeležencem nekaj trenutkov tišine, da lahko Jezusu izročimo osebne namene, s katerimi smo prišli k sveti maši. 

Molitev rožnega venca je velik Božji dar za vso župnijo, Bog povrni vsem, ki pri tej molitvi sodelujete. Vsak petek pa k Božjemu usmiljenju molimo pred Najsvetejšim eno uro pred mašo (začnemo ob 18.00). Izkoristimo privilegij biti z Jezusom! 

Potrudimo se, da bo molitev enoglasna in lepa, ne prehitevajmo in ne zaostajajmo pri skupni molitvi.

ŽUPNIJSKA OZNANILA
(klik)