Kaj je sveta evharistija?

Sveta evharistija je zakrament, v Katerem Jezus Kristusdaje za nas svoje telo in kri - samega sebe, da bi se tudi mi v ljubezni dali njemu in se v svetem obhajilu združili z njim. Tako se povezujemo v eno Kristusovo telo, Cerkev. (KKC 1322, 1324, 1409)

Evharistija je po krstu in Birmi tretji zakrament uvajanja v katoliški Cerkvi. Evharistija je skrivnostno središče vseh teh zakramentov, saj se zgodovinska Jezusova daritev na križu med spremenjenjem ponavzočuje na skrit, nekrvav način. Tako je evharistično slavje "vir in vrhunec celotnega krščanskega življenja" (Drugi vatikanski koncil, Lumen Gentium (C) 11). Vse meri na to; nič, kar bi še mogli doseči, nič večjega od tega. Ko uživamo razlomljeni kruh, se združimo z ljubeznijo Jezusa, ki je svoje telo na lesu križa daroval za nas; ko pijemo iz keliha, se združimo z njim, ki je v darovanju samega sebe za nas celo prelil svojo kri. Tega obreda nismo mi izumili. Jezus sam je s svojimi učenci obhajal zadnjo večerjo in pri njej anticipiral svojo smrt; pod podobo kruha in vina se je podaril svojim učencem ter jim naročil, naj odtlej in po njegovi smrti obhajajo evharistijo. "To delajte v moj spomin!" (1 Kor 11,24). (YOUCAT 208)

Kdaj je Kristus postavil evharistijo?

Jezus je sveto Evharistijo postavil na predvečer svoje smrti, "tisto noč, ko je bil izdan" (1 Kor 11,23), ko je v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu zbral okrog sebe apostole in z njimi obhajal zadnjo večerjo. KKC 1323,1337-1340); (YOUCAT 209)

Kako pomembna je evharistija za Cerkev?

Obhajanje evharistije je jedro krščanskega občestva. V njej Cerkev postane Cerkev. (KKC 1325)

Cerkev nismo zato, ker plačujemo cerkveni davek, ker se dobro razumemo ali ker smo slučajno nametani skupaj v neko skupnost, ampak ker smo v evharistiji prejeli Kristusovo telo in se vedno znova spreminjamo v Kristusovo telo. (YOUCAT 211)

Katera imena obstajajo za Jezusov obed z nami in kaj pomenijo?

Različna imena naznačujejo nedoumljivo skrivnost: sveta daritev, sveta maša, mašna daritev - Gospodov obed - lomljenje kruha - evharistični shod - spomin trpljenja, smrti in vstajenja - sveta in božja liturgija, svete skrivnosti - sveto obhajilo. (KKC 1328 - 1332)

Sveta daritev, sveta maša, mašna daritev: V evharističnem slavju je navzoča edinstvena Kristusova daritev, ki dopolnjuje in presega vse daritve. Cerkev in verniki s svojo predanostjo prinašajo sami sebe v Kristusovo daritev. Beseda maša prihaja od latinskih besed odslovitve "ite, missa est" - pojdite zdaj, poslani ste!

Gospodov obed: Vsako evharistično slavje je še vedno obed, ki ga je Kristus obhajal s svojimi učenci, in obenem anticipacija obeda, ki ga bo Gospod obhajal z odrešenimi ob koncu vseh dni. Bogoslužja ne delamo mi, ljudje - Gospod je tisti, ki kliče k bogoslužju in je v njem skrivnostno navzoč.

Lomljenje kruha: 'Lomljenje kruha' je bil star judovski običaj ob obedu, ki ga je Jezus uporabil pri zadnji večerji, da bi izrazil svojo predanost 'za nas' (Rim 8,32). Po 'lomljenju kruha' je praobčina imenovala svoja liturgična obedna (mašna) slavja.

Evharistični shod: Obhajanje Gospodovega obeda je tusi 'zahvalni' shod, v katerem se vidno izrazi Cerkev.

Spomin trpljenja, smrti in vstajenja: V evharističnem slavju občestvo ne slavi samega sebe, ampak odkriva in vedno znova slavi navzočnost odrešilnega Kristusovega prehoda skozi trpljenje in smrt v življenje.

Sveta in božja liturgija, svete skrivnosti: V evharističnem slavju se nebeška in zemeljska Cerkev združita k enemu samemu preznovanju. Ker so evharistični darovi, v katerih je navzoč Kristus, tako rekoč nekaj najsvetejšega na svetu, govorimo tudi o Najsvetejšem.

Sveto obhajilo: Ker se v sveti maši združimo s Kristusom in po njem med seboj, govorimo o svetem obhajilu (cumunio = občestvo). (YOUCAT 212)

Kako naj prav častimo v kruhu in vinu navzočega Gospoda?

Ker je Bog v posvečenih podobah kruha in vina resnično navzoč, moramo z največjim spoštovanjem shraniti svete darove ter moliti našega Gospoda in Odrešenika, ki je navzoč v Najsvetejšem. (KKC 1378 - 1381, 1418)

Če po obhajanju evharistije še ostanejo posvečene hostije, jih v svetih posodah shranimo v tabernakelju. Ker je v njem navzoče 'Najsvetejše', je tabernakelj najčastljivejši prostor vsake cerkve. Pred vsakim tabernakljem pokleknemo. Gotovo bo Kristusa tisti, ki resnično hodi za njim, prepoznal v najsvetejšem in mu v njih služil. Bo pa tudi našel čas, da bo stal v tišini pred tabernakljem in daroval svojo ljubezen evharističnemu Gospodu. (YOUCAT 218)

Kako pogosto se mora katoliški kristjan udeležiti evharističnega slavja?

Ob vseh nedeljah in zapovedanih praznikih je katoliški kristjan dolžan udeležiti se svete maše. Kdor resnično išče Jezusovo prijateljstvo, sledi, kolikorkrat le more, Jezusovemu osebnemu povabilu k obedu. (KKC 1389, 1417)

Pravzaprav je 'nedeljska dolžnost' za pravega kristjana prav tako neprimerna beseda kot 'dolžnost poljuba' za resnično zaljubljenega. Nihče ne more imeti živega odnosa s Kristusom, če ne gre tja, kjer nas on čaka. Zato je mašno slavje za kristjane od nekdaj 'srce nedelje' in najpomembnejši termin tedna. (YOUCAT 219)

Kako moram biti pripravljen, da lahko prejmem sveto obhajilo?

Kdor bi rad prejel sveto evharistijo, mora biti katoliške vere. Če se zaveda težkega greha, se mora prej spovedati. Preden pristopi k oltarju, se mora spraviti z bližnjim. (KKC 1389, 1417)

Do pred nekaj leti je bilo v navadi, da pred evharističnim slavjem vsaj tri ure niso nič jedli; tako so se hoteli pripraviti na srečanjem s Kristusom v obhajilu. Danes cerkev priporoča, da smo tešči vsaj eno uro. Drugo znamenje spoštovanja je izbrana, lepa obleka - končno imamo zmenek z Gospodarjem sveta.. (JOUCAT 220)

Lahko evharistijo delimo tudi nekatoliškim kristjanom?

Sveto obhajilo je izraz edinosti Kristusovega telesa. H katoliški Cerkvi spada, kdor je v njej krščen, sprejema njeno vero in živi  v edinosti z njo. Bilo bi protislovno, če bi Cerkev k obhajilu povabila ljudi, ki (še) ne sprejemajo vere in življenja Cerkve. Verodostojnost znamenja evharistije bi trpela škodo. (KKC 1398 - 1401)

Posamezni pravoslavni kristjani lahko prosijo za prejem  svetega obhajila v katoliškem bogoslužju, ker delijo evharistično vero katoliške Cerkve, medtem ko njihova skupnost še ne živi v polni edinosti s karoliško Cerkvijo. Članom drugih krščanskih veroizpovedi lahko podelimo sveto obhajilo v posameznih primerih tedeja, ko obstaja velika potreba in je prisotna vera v evharistično navzočnost. Skupno obhajanje katoliške evharistije in evangeličanske Gospodove večerje je sicer cilj in hrepenenje vseh ekumenskih prizadevanj, vendar je napačno, če bi vzpostavili realnost Kristisovega telesa v eni veri in v eni Cerkni; omenjeno skupno obhajanje je napačno in zato ni dovoljeno. Ostala ekumenska bogoslužja, v katerih kristjani razlčičnih veroizpovedi skupaj molijo, so dobra in jih želi tudi katoliška Cerkev. (YOUCAT 222)