Preskoči na vsebino


Beseda življenja - december 2014

Beseda življenja - december 2014

Dar kliče dar

 

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«

(Lk 3,11)

 

V adventu, v času, ki nas pripravlja na božič, naj nam bo znova pred očmi lik Janeza Krstnika. Bog ga je poslal, da pripravi pot za Mesijev prihod. Od vseh, ki so se zgrinjali okoli njega, je zahteval korenito spremembo življenja: »Obrodite sadove, vredne spreobrnjenja!«1 In tistim, ki so spraševali: »Kaj naj torej storimo?«2 je odgovarjal:

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«

 

Zakaj bi dajali drugemu od svojega? Ker je drugega kakor mene ustvaril Bog, je moj brat, moja sestra; torej je del mene. »Ne morem ti storiti nič žalega, ne da bi s tem ranil tudi sebe,«3 je rekel Ghandi. Ustvarjeni smo bili drug drugemu v dar, po podobi Boga, ki je ljubezen. V svoji krvi imamo zapisano Božjo postavo ljubezni. Ko je Jezus prišel med nas, nam je to jasno razodel, ko nam je dal svojo novo zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.«4 To je “postava nebes”, življenje presvete Trojice, preneseno na zemljo, srce evangelija. Kakor v nebesih živijo Oče, Sin in Sveti Duh v polnem občestvu, tako da so eno,5 tako smo mi na zemlji to, kar moramo biti, toliko, kolikor živimo v medsebojni ljubezni. In kakor Sin govori Očetu: »Vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje,«6 tako se tudi med nami ljubezen v polnosti udejanja tam, kjer delijo drug z drugim ne le duhovne dobrine, ampak tudi materialne.

Potrebe našega bližnjega so potrebe vseh. Je nekdo brez dela? Brez dela sem jaz. Ima nekdo bolno mamo? Pomagam ji, kakor bi bila moja. So drugi lačni? Tako je, kakor bi bil lačen jaz, in skušam jim preskrbeti hrano, kakor bi to naredil zase.

To je izkušnja prvih kristjanov v Jeruzalemu: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.«7 Čeprav skupnost dobrin ni bila obvezna, so jo med seboj zavzeto uresničevali. Ne zato, kakor razlaga apostol Pavel, da bi kdo živel v stiski, da bi drugi dosegli olajšanje, ampak »zaradi izravnave«.8

Sveti Bazilij iz Cezareje pravi: »Kruh, ki ga spravljaš v shrambo, pripada lačnemu; plašč, ki ga hraniš v skrinji, pripada nagemu; denar, ki ga hraniš na skrivnem, pripada potrebnim.«9

In sveti Avguštin: »To, kar imajo bogati odveč, pripada ubogim.«10

»Tudi ubogi si lahko s čim pomagajo med seboj: eden lahko posodi svoje noge hromemu, drugi oči slepemu, da ga vodi; zopet drugi lahko obiskuje bolne.«11

 

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«

Tudi danes lahko živimo kakor prvi kristjani. Evangelij ni utopija. To dokazujejo na primer nova cerkvena gibanja, ki jih je Sveti Duh vzbudil v Cerkvi, da bi s svežino znova zaživeli evangeljsko korenitost prvih kristjanov in da bi odgovorili na velike izzive današnje družbe, kjer vlada toliko nepravičnosti in revščine.

Spominjam se začetkov Gibanja fokolarov, ko nam je nova karizma vlivala v srce čisto posebno ljubezen do ubogih. Kadar smo jih srečevale na cesti, smo si v beležko zapisale njihove naslove, da bi jih potem obiskale in jim pomagale; bili so Jezus: »To ste meni storili.«12 Potem ko smo jih obiskale v njihovih revnih stanovanjih, smo jih povabile na kosilo v naše domove. Zanje smo pripravile najlepši prt, najboljši pribor in najbolj izbrane jedi. Za našo mizo v prvem fokolaru smo sedeli fokolarina in revež, fokolarina in revež ...

V nekem trenutku se nam je zazdelo, da Gospod zahteva prav od nas, naj postanemo uboge, da bi služile ubogim in vsem. Tedaj je v sobi v prvem fokolaru vsaka položila na kup tisto, za kar je menila, da ima odveč: plašč, par rokavic, klobuk, celo krzneno oblačilo ... Da pa bi danes dajali ubogim, ustanavljamo podjetja, ki dajejo delo in prinašajo dobiček, da ga lahko delijo!

Toda še vedno je treba veliko narediti za “uboge”.

 

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«

Toliko bogastva imamo, ki ga lahko damo v skupnost, tudi če se nam ne zdi tako. Imamo rahločutnost, ki jo moramo izpopolniti, znanje, ki ga moramo poglobiti, da bi lahko pomagali konkretno in bi tako našli način, kako živeti bratstvo. V srcu imamo ljubezen, ki jo lahko dajemo, prisrčnost, ki jo lahko izrazimo, veselje, ki ga lahko prinašamo drugim. Imamo čas, ki ga lahko damo na voljo, molitve, notranje bogastvo, ki ga lahko damo v skupnost z govorjeno ali pisano besedo. Včasih pa imamo tudi stvari, torbe, svinčnike, knjige, denar, hiše, avtomobile, ki jih lahko damo na razpolago ... Morda kopičimo veliko stvari, za katere mislimo, da jih bomo nekega dne potrebovali, poleg nas pa je kdo, ki jih nujno potrebuje.

Kakor vsaka rastlina vsrka iz zemlje samo vodo, ki jo potrebuje, tako skušajmo tudi mi imeti samo tisto, kar nam je potrebno. Bolje je, če se od časa do časa zavemo, da nam česa primanjkuje; bolje je biti malo revnejši kakor malo bogatejši.

»Če bi se vsi zadovoljili s tistim, kar potrebujemo,« je rekel sveti Bazilij, »in bi dali višek bolj potrebnim, ne bi bilo več ne bogatih ne revnih.«13

Poskusimo, začnimo tako živeti. Gotovo nam bo Jezus poslal stokratno in tako bomo imeli možnost, da še naprej dajemo. Na koncu nam bo rekel, da smo vse tisto, kar smo dali komur koli, dali Njemu.

Chiara Lubich

 

1. Lk 3,8; 2. Lk 3,10; 3. prim. Wilhelm Mühs, Besede srca, Ljubljana 2001, str. 84; 4. prim. Jn 13,34; 5. prim. Jn 17,11; 6. Jn 17,10; 7. Apd 4,32; 8. 2 Kor 8,13; 9. Aforismi e citazioni cristiane, Piemme, 1994, str. 44; 10. prav tam, str. 45; 11. prav tam; 12. prim. Mt 25,40; 13. Aforismi e citazioni cristiane, str. 44.

 

Beseda življenja za december 2003, Novi svet 12/2003, str. 6-7.

 




Print Friendly and PDF