Preskoči na vsebino


Zakrament pokore in sprave

Zakaj nam je Kristus podaril zakrament pokore in bolniškega maziljenja?

Kristusova ljubezen se kaže v tem, da išče izgubljene in ozdravlja bolne. Zato nam je podaril zakramente ozdravljanja in obnove, v katerih nas osvobodi greha ter nas v telesni in duševni slabosti okrepi. (KKC 1420-1421) (YOUCAT 224)

Saj imamo vendar krst, ki nas spravi z Bogom; čemu potem potrebujemoše poseben zakrament sprave?

Krst nas sicer iztrga iz oblasti greha in smrti ter nas prestavi v novo življenje Božjih otrok, toda ne osvobodi nas od človeških slabosti in nagnjenja h grehu. Zato potrebujemo prostor, kjer se lahko vedno znova spravimo z Bogom. To je spoved (KKC 1425-1426)

Pravijo, da ni moderno spovedati se. Sprva je to morda težko in zahteva veliko premagovanja. Vendar je ena največjih milosti, da smemo v svojem življenju vedno znova začenjati - resnično znova: povsem neobremenjeni in brez hipotek od včeraj, sprejeti z ljubeznijo in obdarjeni z novo močjo. Bog je usmiljen, ničesar si ne želi bolj srčno, kot da sepotegujemo za njegovo usmiljenje. Kdor se spove, obrne nov, bel list v knjigi svojega življenja. (YOUCAT 226)

Kdo je ustanovil zakrament pokore?

Jezus sam je ustanovil zakrament pokore, ko se je na velikonočni dan pokazal apostolom in jih povabil: "Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20, 22b-23). (KKC 1439, 1485)

Nikjer ni Jezus lepše povedal, kaj se dogaja v zakramentu pokore, kot v priliki o usmiljenem očetu: zaidemo, se izgubimo, ne moremo več. Vendar Oče čaka na nas z velikim, celo neskončnim hrepenenjem; ko se vrnemo, nam odpusti; spet nas sprejme, odpusti greh. Jezus sam je številnim ljudem odpustil grehe; to mu je bilo pomembnejše kot delati čudeže. V tem je videl veliko znamenje prihoda Božjega kraljestva, v katerem bodo ozdravljene vse rane in posušene vse solze. Moč Svetega Duha, s katero je Jezus odpuščal grehe, je izročil svojim apostolom. Svojemu nebeškemu Očetu pademo v objem, ko gremo k duhovniku in se spovemo. (YOUCAT 227)

Kdo more odpuščati grehe?

Samo Bog more odpuščati grehe. "Tvoji grehi so ti odpuščeni!" (MR 2,5) je Jezus lahko rekel, ker je Božji Sin. In le, ker jih je Jezus pooblastil, lahko duhovniki namesto Jezusa odpuščajo grehe. (KKC 1441-1442)

Marsikdo govori: "To opravim neposredno z Bogom, zato ne potrebujem duhovnika!" Bog pa hoče drugače. Pozna nas. Pri grehih lahko sebe ogoljufamo, ker neprijetne zadeve radi pometamo pod preprogo. Zato Bog hoče, da svoje grehe izpovemo in jih priznamo iz obličja v obličje. Zato za duhovnike velja: "Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržžani" (Jn 20,23). (YOUCAT 228)

Kaj človeka pripravi do kesanja?

Iz spoznanja osebne krivde zraste hrepenenje, da bi se poboljšali; to imenujemo kesanje. Dosežemo ga, ko vidimo protislovje med Božjo ljubeznijo in svojimi grehi. Tedaj smo polni bolečine nad svojimi grehi; sklenemo, da bomo svoje življenje spremenili, in vse svoje upanje stavimo na Božjo pomoč. (KKC1420-1433, 1490)

Pogosto odrivamo resničnost greha. Nekateri celo verjamejo, da bi morali proti občutkom krivde preprosto le psihološko ukrepati. Toda pristni občutki krivde so pomembni. To je tako kot v avtu: ko kazalec pokaže prekoračitev hitrosti, ni kriv kazalec, ampak voznik. Kolikor bolj se bližamo Bogu, ki je sama svetloba, toliko jasneje se pokažejo tudi naše senčne strani. Toda Bog ni svetloba, ki sežge, ampak svetloba, ki ozdravlja. Zato nas kesanje priganja, da gremo v svetlobo, v kateri bomo popolnoma ozdravljeni. (YOUCAT 229)

Kaj je pokora?

Pokora je popravilo škode za storjeno krivico. Pokora se ne sme zgoditi le v glavi, temveč se mora pokazati v dejanjih ljubezni in delu za druge. Tudi ko molimo, se postimo in revne duhovno ter materialno podpiramo, delamo pokoro. (KKC 1434-1439)

Pokoro pogosto napačno razumemo. Nobene zveze nima z obtoževanjem samega sebe in skrupoloznostjo. Pokora ni tuhtanje o tem, kako slab človek sem. Pokora nas osvobaja in opogumlja, da začnemo z nova. (YOUCAT 230)

Katera osnovna pogoja mora kristjan izpolniti, da mu Bog odpusti grehe?

Pogoj za odpuščanje grehov je človek, ki se spreobrne, in tisti, ki mu v Božjem imenu podeli odvezo od njegovih grehov. (KKC 1448) (YOUCAT 231)

Kaj naj vsebuje moja spoved?

K vsaki spovedi spadajo izpraševanje vesti, kesanje, trden sklep, priznanje grehov in pokora. (KKC 1450-1460; 1490-1492; 1494)

Izpraševanje vesti naj bi bilo temeljito, nikoli pa ne more biti izčrpno, Brez resničnega kesanja, zgolj zaradi priznanja z ustnicami, ne more biti nihče odvezan od svojih grehov. Prav tako neobhoden je trden sklep, da teh grehov v prihodnjosti ne bom več počel. Grešnik mora greh brezpogojno tudi izpovedati spovedniku, ga torej priznati. Končno spada k spovedi tudi povračilo škode ali pokora, ki jo spovednik naloži spovedancu za popravilo povzročene škode. (YOUCAT 232)

Katerih grehov se sploh moramo spovedati?

Vsi težki grehi, ki se jih pri natančnem izpraševanju vesti spomnimo in se jih še nismo spovedali, se nam v normalnih okoliščinah odpistijo samo v zakramentalni posamezni spovedi. (KKC1457)

Gotovo obstajajo zavore pred spovedjo. Premagovanje teh ovir je že prvi korak do notranjega ozdravljenja. Pogosto pomaga, če pomislimo na to, da mora tudi pepež imeti pogum, da drugemu duhovniku in s tem Bogu prizna svoje napake in slabosti. Le v skrajni eksistencialni stiski (recimo v vojni, pri letalskem napadu ali če se skupina ljudi sicer nahaja v smrtni nevarnosti) lahko duhovnik podeli odvezo tudi skupini ljudi, ne da bi prej prišlo do osebnega priznanja grehov (tako imenovana skupna odveza). (YOUCAT 233)

Kdaj smo se dolžni izpovedati svojih težkih grehov? Kako pogosto naj se spovedujemo?

Ko dosežemo starost razločevanja, smo se dolžni spovedovati težkih grehov. Cerkev vernikom nujno priporoča, da to storijo vsaj enkrat letno. Na vsak način se moramo spovedati pred prejemom svetega obhajila, če smo storili težek greh. (KKC 1457)

S 'starostjo razločevanja' misli Cerkev starost, ko smo prišli do uporabe razuma in smo se naučili razločevati med dobrim in zlim. (YOUCAT 234)

Se lahko spovemo tudi, če nismo storili nobenega težkega greha?

Spoved je velik dar ozdravljanja in globlje povezanosti z Gospodom tudi tedaj, ko se nam v strogem pomenu ne bi bilo treba spovedati. (KKC 1458)

V Taizèju, na katoliških shodih, na svetovnih dnevih mladih - povsod vidimo mlade, ki se v spovedi spravijo z Bogom. Kristjani, ki resno mislijo s hojo za Jezusom, iščejo veselje, ki prihaja od radikalno novega začetka z Bogom. Celo svetniki so hodili redno k spovedi, če je bilo mopžno. To so potrebovali, da bi rasli v ponižnosti in ljubezni ter da bi se jih do zadnjega kotička duše dotaknila Božja zdravilna svetloba. (YOUCAT 235)

Zakaj lahko le duhovniki odpuščajo grehe?

Noben človek ne more odpustiti grehov, razen če ima od Boga naročilo za to in od Boga podeljeno oblast, da se odpuščanje, ki ga prisodi spovedancu, resnično zgodi. Za to je v prvi vrsti poklican škof in potem njegovi pomočniki, posvečeni duhovniki. (KKC 1461-1466, 1495)

Ali obstajajo grehi, ki so tako težki, da navaden duhovnik ne more odvezati od njih?

So grehi, v katerih se človek popolnoma odvrne od Boga in si obenem zaradi teže dejanja nakoplje izopčenje (ekskomunikacijo). Pri grehih, ki so obloženi z 'izopčenjem', lahko da odvezo le škof ali v nekaterih primerih celo edino papež. V smrtni nevarnosti lahko vsak duhovnik odveže vseh grehov in od izobčenja (KKC1463)

Katolik, ki na primer zakrivi umor ali sodeluje pri splavu, se avtomatično izključi iz zakramentalnega občestva; Cerkev to stanjwe le ugotovi. Izobčenje ima namen grešnika poboljšati in spet privesti na pravo pot.

Sme duhovnik pripovedovati naprej nekaj, kar je izvedel pri spovedi?

Ne, pod nobenim pogojem. Spovedna molčečnost velja absolutno. Vsak duhovnik bi bil izobčen, če bi drugim ljudem povedal nekaj, kar je izvedel pri spovedi. Duhovnik tudi policiji ne sme tega niti povedati niti namigniti. (KKC 1467)

Duhovniki tako rekoč ničesar ne jemljejo bolj resno kot prav spovedno molčečnost. So duhovniki, ki so jih zaradi tega mučili in so šli v smrt. Zato lahko brez zadržka odkrito govorimo in se lahko zelo mirno zaupamo duhovniku, čigar edina naloga v tem trenutku je, de je povsem 'Božje uho'.

Kakšne pozitivne učinke ima spoved?

Spoved spravi grešnika z Bogom in Cerkvijo. (KKC 1468-1470, 1496)

Sekunda po odvezi je kot - tuš po športu, kot svež zrak po poletni nevihti, kot prebujanje v bleščečem poletnem jutru, kopr potapljačeva breztežnost ... V besedi 'sprav' je vsebovano vse: spet smo na čistem z Bogom. (YOUCAT 239)

 

Pomoč pri izpraševanju vesti za dobro spoved


http://kp.rkc.si/index.php/content/display/433




Print Friendly and PDF