Preskoči na vsebino


Beseda življenja - avgust 2012

Pristno pričevanje

 

»Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

(Mt 10,32-33)

 

»Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Ta beseda je vsem nam kristjanom v veliko tolažbo in spodbudo.

Z njo nas Jezus opominja, naj živimo v skladu z našo vero vanj, kajti usoda naše večnosti je odvisna od odnosa, ki ga imamo do njega v svojem zemeljskem življenju. Če ga bomo priznali – pravi – pred ljudmi, mu bomo omogočili, da nas bo tudi on priznal pred svojim Očetom; če pa ga bomo, nasprotno, pred ljudmi zatajili, nas bo tudi on zatajil pred Očetom.

 

»Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Jezus nas ljubi. Zato omenja, da nas čaka po tem življenju nagrada ali kazen. Zakaj on ve – kakor pravi eden izmed cerkvenih očetov – da je včasih strah pred kaznijo bolj učinkovit kot lepa obljuba. Zato nas navdaja z upanjem v brezmejno srečo, hkrati pa, tudi zato, da bi nas rešil, zbuja v nas strah pred obsodbo.

Edino, kar želi, je to, da bi prišli za vedno živet k Bogu. Saj je to edino, kar ima vrednost; to je smoter, zaradi katerega nas je poklical v bivanje: samo z njim bomo namreč popolno uresničili sami sebe, v polnosti potešili vsa naša teženja. Zato nas Jezus opominja, naj ga »priznavamo« že tu doli. Če pa v tem življenju nočemo imeti opravka z njim in ga sedaj tajimo, bomo potem, ko se bomo preselili v drugo življenje, za vedno odrezani od njega.

Ob koncu naše zemeljske poti bo Jezus torej pred Očetom samo potrdil tisto, kar je vsak izbral na zemlji, z vsemi posledicami. In s pripovedjo o poslednji sodbi nam razodeva vso pomembnost in resnost odločitve, ki jo sprejemamo tu doli: lahko si zaigramo svojo večnost.

 

»Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Kako naj torej izkoristimo ta Jezusov opomin? Kako naj živimo to njegovo besedo?

Sam nam to pove: »Kdor me bo priznal …«

Odločimo se torej, da ga bomo preprosto in odkrito priznavali pred ljudmi.

Premagajmo človeški obzir. Zapustimo povprečnost in nenačelno popuščanje, ki jemljeta našemu krščanskemu življenju njegovo pristnost.

Spomnimo se, da smo poklicani, da pričujemo za Kristusa: on hoče prav po nas doseči vse ljudi s svojim oznanilom miru, pravice in ljubezni.

Pričujmo zanj, kjer koli smo, bodisi v družini, na delovnem mestu, med prijatelji, med študijskimi tovariši in v vsakršnih življenjskih okoliščinah.

Pričujmo zlasti z našim ravnanjem: tako da pošteno živimo, se dostojno oblačimo, imamo lepe šege, nismo navezani na denar, delimo z drugimi njihove radosti in bolečine.

Pričujmo predvsem z našo medsebojno ljubeznijo, z našo edinostjo, tako da nam bosta mir in čisto veselje, ki ju obljublja Jezus tistemu, ki je povezan z njim, že tu doli napolnjevala dušo in se razlivala na druge.

In vsakemu, ki nas bo vprašal, zakaj tako ravnamo, zakaj smo tako vedri, kljub temu da živimo v tako žalostnem svetu, ponižno in iskreno odgovorimo tako, kakor nam bo tedaj narekoval Sveti Duh, in tako pričujmo za Kristusa tudi z besedo, tudi na ravni misli.

Tedaj ga bodo morda mnogi od tistih, ki ga iščejo, lahko našli.

Drugikrat nas bodo morda napak razumeli, nam ugovarjali, morda zasmehovali, nam nasprotovali in nas preganjali. Jezus nas je opozoril tudi na to: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.«

Še vedno smo na pravi poti. Zato še naprej pogumno pričujmo zanj tudi sredi preizkušenj, tudi za ceno življenja. Cilj, ki nas čaka, je tega vreden: to so nebesa, kjer nas bo Jezus, ki ga ljubimo, priznal pred svojim Očetom za vso večnost.

Chiara Lubich

 

Beseda življenja za julij 1984.




Print Friendly and PDF