Beseda življenja - december 2013 Preobilna ljubezen   »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse.« (1 Tes 3,12)   Te besede so eno izmed izražanj, ki so domača svetemu Pavlu. Z njimi izreka voščilo in hkrati prosi Gospoda, naj nakloni njegovim skupnostim posebne milosti. Tukaj za Tesaloničane prosi za milost medsebojne ljubezni, ki vedno bolj raste in jih vedno obilneje napolnjuje. To ni prikrit očitek, kakor da bi v njihovi skupnosti medsebojne ljubezni ne bilo, ampak bolj vabilo, naj upoštevajo zakon, ki je lastnost ljubezni same, to je, da nenehno raste.   »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse.« Če ljubezen, ki je središče krščanskega življenja, ne napreduje, to vpliva na celotno kristjanovo življenje, postane mlačno in sčasoma lahko ugasne. Ni dovolj, da smo v luči razumeli zapoved ljubezni do bližnjega, in tudi ne, da smo v navdušenju občutili njene spodbude in polet na začetku našega spreobrnjenja k evangeliju. Treba si je prizadevati za njeno rast in jo ohranjati vedno živo, dejavno in delujočo. In to se bo zgodilo, če bomo znali z vedno večjo pripravljenostjo in velikodušnostjo sprejemati razne priložnosti, ki nam jih življenje sleherni dan ponuja.   »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse.« Za svetega Pavla bi morale imeti krščanske skupnosti svežino in toplino prave družine. Razumljiv je torej apostolov namen, da jih opozarja na nevarnosti, ki jim najpogosteje grozijo: individualizem, površnost, povprečnost. Toda sveti Pavel hoče preprečiti še drugo veliko nevarnost, ki je tesno povezana s prejšnjo: to, da bi se udobno prepustili urejenemu in mirnemu življenju, ki pa je zaprto samo vase. Sveti Pavel hoče odprte skupnosti, ker je za krščansko ljubezen značilno, da ljubi brate po veri in je hkrati na poti k vsem drugim, da občuti težave in potrebe vseh. Prav krščanski ljubezni je lastno, da zna sprejeti katero koli osebo in graditi mostove, tako da zaznava, kar je pozitivnega, in združuje svoje lastne želje in prizadevanja za dobro z vsemi, ki kažejo dobro voljo.   »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse.« Kako bomo tedaj živeli besedo življenja tega meseca? Tako, da bomo tudi mi skušali rasti v medsebojni ljubezni znotraj naših družin, našega delovnega okolja, naših skupnosti ali cerkvenih združenj, župnij itd. Ta beseda zahteva od nas preobilno medsebojno ljubezen, to je ljubezen, ki zna preseči povprečno mero in razne ovire, ki izhajajo iz naše prikrite sebičnosti. Dovolj bo, če pomislimo na določene vidike krščanske ljubezni (strpnost, razumevanje, medsebojno sprejemanje, potrpežljivost, pripravljenost za služenje, usmiljenje z resničnimi in domnevnimi pomanjkljivostmi našega bližnjega, delitev gmotnih dobrin itd.), da odkrijemo mnogotere priložnosti, da bi jo živeli. Če bo našo skupnost prevevalo to ozračje medsebojne ljubezni, je jasno, da se bo njena toplina nezadržno širila na vse. Tudi tisti, ki še ne poznajo krščanskega življenja, bodo začutili njegovo privlačnost in zlahka, skoraj se ne bodo tega zavedali, jih bo potegnilo vanj do te mere, da se bodo začutili del iste družine. Chiara Lubich   Beseda življenja za november 1994.  https://zupnija-bertoki.rkc.si/index.php/content/display/303