Bolj bratski, bolj solidarni »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,32) Ta življenjski program je konkreten in bistven. Že samo ta bi zadoščal, da bi ustvarili drugačno družbo, ki bi bila bolj bratska in solidarna. Vzet je iz obsežnega načrta, ki ga je apostol predlagal kristjanom v Mali Aziji. V tistih skupnostih so dosegli “mir” med Judi in pogani, med ljudstvoma, ki predstavljata človeštvo in sta bili dotlej razdeljeni. Edinost, ki nam jo je daroval Kristus, je treba vedno oživljati in udejanjati s konkretnim ravnanjem v družbi, ki ga v celoti navdihuje medsebojna ljubezen. Od tod navodila, na čem naj temeljijo naši odnosi: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Dobrosrčnost – hoteti dobro drugega. To pomeni “postati eno” z njim, približati se mu tako, da smo popolnoma prazni sebe, svojih koristi, svojih idej, številnih predsodkov, ki nam zamegljujejo pogled, da bi nase sprejeli njegove težave, njegove potrebe, njegovo trpljenje in z njim delili njegove radosti. To pomeni stopiti v srce tistih, ki se jim približamo, da bi razumeli njihovo miselnost, njihovo kulturo, njihovo izročilo, tako da nekako postanejo naše; da bi resnično razumeli, česa potrebujejo, in bi znali dojeti tiste vrednote, ki jih je Bog položil v srce vsakega človeka. To skratka pomeni živeti za tistega, ki je ob nas. Usmiljenje – sprejeti drugega takega, kakršen je in ne kakršnega bi radi, da bi bil: z drugačnim značajem, z našimi političnimi nazori, z našim verskim prepričanjem in brez pomanjkljivosti ali načinom ravnanja, ki nas tako jezi. Ne, treba je razširiti srce, da bo moglo sprejemati vse v njihovi različnosti, v njihovi omejenosti in revščini. Odpuščanje – videti drugega vedno novega. Tudi v najlepših in vedrih skupnostih, v družini, v šoli, na delu, ne manjka trenutkov trenja, razhajanj in sporov. Pride do tega, da drug drugemu vzamemo besedo, da se izogibamo srečanju, da nam ne bi bilo treba govoriti, ko se v srcu zakorenini pravo sovraštvo do tistega, ki ne misli tako kot mi. Močno in zahtevno je prizadevanje, da skušamo videti brata in sestro vsak dan, kot bi bila nova, prenovljena, in se prav nič ne spominjamo žalitev, ki smo jih doživeli, temveč vse prekrijemo z ljubeznijo, s popolnim odpuščanjem našega srca. Tako posnemamo Boga, ki odpušča in pozablja. Potem ko dobrosrčnosti, usmiljenja in odpuščanja ne živijo le posamezniki, temveč vsi skupaj in je vse to medsebojno, prideta resnični mir in edinost. In kakor je treba v zakurjeni peči od časa do časa podrezati v žerjavico, da je ne prekrije pepel, tako moramo od časa do časa namenoma poživiti medsebojno ljubezen in naše odnose z vsemi, da bi jih ne prekril pepel brezbrižnosti, toposti in sebičnosti. »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« To naravnanost je treba prenesti v dejstva, v konkretna dejanja. Jezus sam je pokazal, kaj je ljubezen, ko je ozdravljal bolne, ko je nahranjal množice, ko je obujal mrtve, ko je apostolom umil noge. Dejanja, dejanja – to pomeni ljubiti. Spominjam se matere neke afriške družine, kako je trpela, ko je njena hčerka Rosangela izgubila oko. Bila je žrtev nekega nasilnega dečka. Ta jo je ranil s palico in se še kasneje norčeval iz nje. Nobeden od staršev tega dečka se ni opravičil. Molk in nezmožnost odnosa s to družino sta ji grenila življenje. »Potolaži se,« je rekla Rosangela, ki je odpustila, »saj imam srečo, ker vidim na drugo oko!« »Nekega jutra,« pripoveduje Rosangelina mama, »je mati tistega dečka poslala nekoga pome, ker se je slabo počutila. Moj prvi odziv je bil: “Glej, sedaj prosi za pomoč mene, čeprav ima veliko sosedov, prav mene, po vsem tem, kar nam je storil njen sin!” Toda takoj sem se spomnila, da ljubezen nima pregrad. Pohitela sem v njeno hišo. Odprla mi je vrata in mi onesveščena padla v roke. Pospremila sem jo v bolnišnico in ostala ob njej, dokler zdravniki niso poskrbeli zanjo. Čez teden dni, ko so jo odpustili iz bolnišnice, je prišla k meni domov, da bi se mi zahvalila. Sprejela sem jo z vsem srcem. Zmogla sem ji odpustiti. Sedaj je odnos z njo kakor prej, še več, čisto nov je.« Tudi naš dan se lahko napolni s konkretnim, ponižnim in razumnim služenjem, ki je izraz naše ljubezni. Videli bomo, kako se okoli nas širita bratstvo in mir. Chiara Lubich   Beseda življenja za avgust 2006.https://zupnija-bertoki.rkc.si/index.php/content/display/300