Ljubezen priteguje Trojico    »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23)   Jezus se obrača na apostole s svojim velikim in globokim poslovilnim govorom in jim med drugim zagotavlja, da ga bodo ponovno videli, ker se bo razodel tistim, ki ga ljubijo. Tedaj ga Juda, ne Iškarijot, vpraša, kako to, da se bo razodel njim in ne v javnosti. Učenec si je želel, da bi se Jezus mogočno razodel na zunaj; to bi lahko spremenilo tek zgodovine in bi bilo po njegovem koristnejše za rešenje sveta. Apostoli so namreč mislili, da je Jezus težko pričakovani prerok poslednjih časov, ki se bo pojavil in se pred vsemi razodel kot Izraelov kralj. Postavil se bo na čelo Božjega ljudstva in dokončno vzpostavil Gospodovo kraljestvo. Jezus pa odgovarja, da njegovo razodetje ne bo zunanje in ne bo nekaj veličastnega. To razodetje bo preprost, izreden “prihod” Trojice v srce vernika, ki se udejanja tam, kjer sta vera in ljubezen. S tem odgovorom Jezus določneje pove, kako bo ostal navzoč med svojimi po svoji smrti, in razloži, kako bo mogoče biti z njim v stiku.   »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Jezus je torej lahko že zdaj navzoč med kristjani in sredi skupnosti; ni treba čakati prihodnosti. Tempelj, ki ga sprejema, ni toliko tisti zidani, temveč sámo človekovo srce, ki tako postane novi tabernakelj, živo prebivališče Svete Trojice.   »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Toda kako more kristjan to doseči? Kako more nositi v sebi samega Boga? Katera pot ga pripelje do tega globokega občestva z njim? To je ljubezen do Jezusa. Ljubezen, ki ni zgolj v čustvih, temveč se kaže v konkretnem življenju in – še določneje povedano – v uresničevanju njegove besede. Na to kristjanovo ljubezen, potrjeno z dejanji, Bog odgovarja s svojo ljubeznijo: vanj pride prebivat Sveta Trojica.   »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« »... se bo držal moje besede.« In katerih besed naj bi se kristjan držal? V Janezovem evangeliju izraz »moje besede« pogosto pomeni isto kot »moje zapovedi«. Kristjan je torej poklican, da se drži Jezusovih zapovedi. Vendar jih ne smemo razumeti kot nekakšno zbirko zakonov, marveč jih moramo vse videti povzete v zapoved, ki jo je Jezus ponazoril z umivanjem nog: to je zapoved medsebojne ljubezni. Bog vsakemu kristjanu zapoveduje, naj ljubi drugega do te mere, da se mu popolnoma daruje, kakor je učil in delal Jezus.   »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Kako naj dobro živimo to besedo? Kako naj dosežemo to, da nas bo Oče ljubil in bo Sveta Trojica prebivala v nas? Tako, da med nami z vsem srcem, korenito in stanovitno uresničujemo prav medsebojno ljubezen. Predvsem v njej najde kristjan tudi pot za tisto globoko krščansko askezo, ki jo od njega zahteva Križani. Prav v tej medsebojni ljubezni namreč v njegovem srcu cveto mnogotere kreposti in prav z njo lahko odgovori na poklicanost k lastnemu posvečenju. Chiara Lubich   Beseda življenja za maj 2001.https://zupnija-bertoki.rkc.si/index.php/content/display/241