beseda življenja - september 2012 Živa voda   »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,13-14)   V tem evangeljskem biseru – v pogovoru s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku – govori Jezus o vodi kot najbolj običajni stvari, ki pa se kaže kot najbolj zaželena in življenjskega pomena za tistega, komur je puščava domača. Ni mu bilo treba dosti razlagati, da bi razumeli, kaj pomeni voda. Studenčnica je za naše naravno življenje, živa voda, o kateri govori Jezus, pa je za večno življenje. Kakor puščava vzcveti šele po obilnem deževju, tako morejo semena, ki so bila v nas položena pri krstu, vzkliti le, če jih zaliva Božja beseda. Rastlina raste, odganja nove poganjke in postane drevo ali lep cvet. In vse to zato, ker jo napaja živa voda Božje besede, ki poraja življenje in ga ohranja za večnost.   »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Jezus se s temi besedami obrača na vse nas, žejne na tem svetu: na tiste, ki se zavedajo svoje duhovne suhote in še čutijo stisko žeje, in na one, ki niti ne čutijo več potrebe, da bi pili pri izviru pravega življenja in velikih vrednot človeštva. Pravzaprav se Jezus s tem vabilom obrača na vse može in žene današnjega časa in nam razodeva, kje lahko najdemo odgovor na naša vprašanja in polno zadovoljitev naših želja. Na nas vseh je torej, da se hranimo iz njegovih besed in napajamo iz njegovega sporočila. Kako? Tako, da naše življenje ponovno evangeliziramo, ko ga primerjamo z njegovimi besedami, skušamo misliti tako kakor Jezus in ljubiti z njegovim srcem. Vsak trenutek, ko se trudimo živeti evangelij, je kaplja žive vode, ki jo popijemo. Vsako dejanje ljubezni do našega bližnjega je požirek tiste vode. Da, kajti ta tako živa in dragocena voda ima to posebnost, da privre iz našega srca vsakokrat, ko ga odpremo ljubezni do vseh. Ta Božji izvir prinaša toliko vode, kolikor se iz njegove globine z majhnimi ali velikimi dejanji ljubezni napajajo drugi.   »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Sedaj razumemo: da ne bi mi trpeli žeje, moramo darovati drugim živo vodo, ki jo črpamo iz Njega v nas samih. Včasih bo zadoščala že beseda, nasmeh ali preprosto znamenje solidarnosti z drugimi, da bomo znova občutili polnost, globoko zadovoljstvo, izliv veselja. In če še naprej dajemo, bo ta vodnjak miru in življenja daroval vodo v vse večjem obilju in ne bo nikoli usahnil. Jezus pa nam je razodel še eno skrivnost, ki je neke vrste vodnjak brez dna, iz katerega lahko zajemamo. Kadar se dva ali trije zedinijo v njegovem imenu, tako da se ljubijo z njegovo ljubeznijo, je sredi med njimi On.1 In tedaj se čutimo svobodne, eno, polne luči in iz našega osrčja izvirajo reke žive vode.2 To je Jezusova obljuba, ki se uresniči, ker voda, ki nas odžeja za večnost, izvira iz Njega samega, navzočega med nami. Chiara Lubich   Beseda življenja za marec 2002. 1. prim. Mt 18,20; 2. prim. Jn 7,38.  https://zupnija-bertoki.rkc.si/index.php/content/display/223